SKUP Memorandum 2020 (SLO)

1. Uvod:

Eno stoletje je minilo, odkar smo koroške Slovenke in koroški Slovenci manjšina. To smo postali z razpadom Avstro-Ogrske in ustanovitvijo države Slovencev, Hrvatov in Srbov leta 1918. Naš manjšinski status je bil potrjen z mirovno pogodbo iz Saint Germaina, v kateri so tudi prvič bile zapisane manjšinske pravice, vendar se takrat še ni vedelo, ali se ta določila tičejo samo majhnega dela naše narodne skupine ali nas vseh. Dokončno pa smo postali današnja manjšina koroških Slovenk in koroških Slovencev s plebiscitom 10.10.1920.

Pred tem plebiscitom so bile dane slovesne obljube, da bosta Republika Avstrija in Dežela Koroška enakopravna domovina nemško- in slovensko govorečim državljankam državljanom ter sodeželankam in sodeželanom. Provizorična koroška Deželna skupščina je pred plebiscitom sprejela sledečo izjavo:

»Sie erklärt daher im Bewusstsein der verantwortungsvollen Stunde namens der von ihr vertretenen Bevölkerung, dass sie den slowenischen Landsleuten ihre sprachliche und nationale Eigenart jetzt und alle Zeit wahren will und dass sie deren geistigem und wirtschaftlichem Aufblühen dieselbe Führsorge angedeihen lassen wird, wie den deutschen Bewohnern des Landes. Eine genaue Ausarbeitung dieser Grundsätze wird nach durchgeführter Wiedervereinigung mit den Vertretern der Kärntner Slowenen vereinbart werden.«

Po 100 letih velja oceniti, koliko od teh obljub je ostalo. V Prvi Republiki je nastal mit o plebiscitu, ki naj bi bil zmaga nemštva nad slovenstvom, nacistično obdobje pa je prineslo poskus popolnega uničenja koroških Slovenk in koroških Slovencev. Osvoboditev izpod nacionalsocializma in fašizma je omogočila nov začetek, Člen 7 Avstrijske državne pogodbe pa naj bi bil pravni okvir za to novo, enakopravno sožitje. Vendar tudi ta poskus ni uspel. Dvojezično šolstvo za vse, ki naj bi bilo temelj novega sožitja, kjer ni treba spraševati, kdo razume kateri jezik, je bilo hitro po podpisu Državne pogodbe odpravljeno. Dvojezični napisi so bili podrti v Ortstafelšturmu. Z Zakonom o narodnih skupinah je bila sprejeta zakonodaja, ki ni služila uresničevanju določil Člena 7, temveč ravno nasprotno preprečevanju njegove uveljavitve.

Pristop Avstrije EU, ki je pomenil tudi ponoven in še močnejši poudarek kraljevine prava in zlasti spoštovanja manjšinskih pravic, ter že nekaj let kasneje tudi pristop Slovenije k EU, sta pomenila novo upanje za uveljavitev manjšinskih pravic tudi koroških Slovenk in koroških Slovencev. V evropskem okviru in v Evropi brez meja te pravice tudi ne bi smele več biti odvisne od preštevanja dnevnopolitičnega drobiža.

Žal se tudi ti upi niso uresničili. Še več: ne samo v Avstriji, po vsej Evropi spet dviguje glavo nacionalizem. V Avstriji je desnemu ekstremizmu uspelo postati sestavni del vlade. Prvič v zgodovini Druge Republike so tudi najuglednejše pravnice in najuglednejši pravniki večinskega naroda govorili o nevarnem razvoju, ki ogroža jedro človekovih pravic.

Toda tudi manjšinke pravice so človekove pravice. Mi kot manjšina smo napadov in izpodkopavanja naših pravic žal že dolgo navajeni. V času, ko se načenjajo tudi ustavne pravice večine, ko se spet postavljajo meje, ko se socialne pravice navadnih ljudi in najosnovnejše pravice tistih, ki iščejo pomoč, stavljajo pod vprašaj, se nam zdi tudi potrebno spet opozoriti na manjšinske pravice. Prepričani smo, da ni slučajno, da so tisti, ki nasprotujejo uresničevanju manjšinskih pravic, tudi tisti, ki ogrožajo ustavne pravice drugih skupin prebivalstva.

Stalni pritisk na politične predstavnice in predstavnike koroških Slovenk in koroških Slovencev je skrbel za to, da so deloma postajali pohlevni in strahopetni. Ob stoletnici našega obstoja kot manjšina zahtevamo, da spet vzpostavimo slovenski konsenz o naših ustavnih pravicah, ki ga, kljub vsem težavam, skupno zastopamo napram odgovornim naše države.

2. Izobraževanje:

Avstrijska državna pogodba koroškim Slovenkam in koroškim Slovencem zagotavlja pravico do osnovnega pouka v materinščini in do ustreznega števila lastnih srednjih šol. Ko je bila sprejeta Državna pogodba, je bilo na dvojezičnem ozemlju Koroške predvideno dvojezično šolstvo za vse, kot uresničitev obveznosti Državne pogodbe pa je bila leta 1957 ustanovljena Slovenska gimnazija.

Dvojezično šolstvo za vse je bilo odpravljeno in namesto njega uveden sistem prijav k dvojezičnemu pouku. Ta sistem je prvotno, v povezavi z družbenim pritiskom na slovenskogovoreče družine, služil asimilaciji slovenskogovorečih otrok. Danes je spet skoraj polovica otrok prijavljenih k dvojezičnemu pouku, vendar velika večina prihaja v šolo brez znanja slovenščine, pridobljeno znanje pa se po koncu ljudske šole spet izgubi, ker se dvojezična šolska kariera ne nadaljuje tudi na sekundarni stopnji.

Šolski sistem se je v desetletjih od Avstrijske državne pogodbe, ustrezno potrebam časa, temeljito spremenil. Temu ustrezno je potrebno prilagoditi tudi dvojezično šolstvo:

  • Otroški vrtci: odkar je obisk otroškega vrtca v zadnjem letu oz. zadnjih dveh letih pred vstopom v šolo postal obvezen, je treba tudi otroške vrtce pojmovati kot del osnovnega šolstva. Temu ustrezno imamo koroške Slovenke in koroški Slovenci pravico do dvojezične vzgoje v otroških vrtcih. Ta pravica ni zagotovljena na vsem dvojezičnem ozemlju. Ob upoštevanju obstoječih zasebnih dvo- in večjezičnih otroških vrtcev je potrebno ustvariti zakonsko zagotovljeno možnost, da ima vsak otrok na dvojezičnem ozemlju možnost, da dobi dvojezično vzgojo.
  • Ljudska šola: znanstvene raziskave in poročila učiteljic in učiteljev jasno dokazujejo, da so rezultati dvojezičnega učenja nesorazmerno boljši, če so v razredu vsi otroci prijavljeni k dvojezičnemu pouku in je zato možno poučevati izmenjaje dnevno ali tedensko v slovenskem ali v nemškem jeziku. Medtem je približno polovica otrok prijavljenih k dvojezičnemu pouku. Iz pedagoških razlogov in v splošno korist je treba zahtevati, da se obrne doslejšnje načelo prijav k dvojezičnemu pouku. Ker je rezultat jezikovega pouka boljši, ker je v interesu dežele in dobrega sosedstva, ker gospodarstvo potrebuje jezikovno izobražene ljudi in ker to veleva spoštovanje do dvojezičnega značaja naše dežele, naj bi bilo načelo, da se vsi otroci učijo obeh jezikov. Če so zaželene posebne šolske oblike z enojezičnim poukom, naj bodo možne pod enakimi pogoji, kot druge posebne šolske oblike.
  • Celodnevna šola oz. popoldanska oskrba: tudi na podeželju se vedno bolj uveljavljajo celodnevne šolske oblike oz. vsaj popoldanska pedagoška oskrba šo0loobveznih otrok in pedagogika prostega časa. Načelo pravice do dvojezičnega pouka mora veljati tudi za vse te šolske oblike pod enakimi pogoji, kot veljajo za redno šolstvo.
  • Sekundarna stopnja: po doslejšnjem sistemu je dvojezična šolska kariera v večini primerov po koncu ljudske šole končana. To je potrata vloženega truda ter velikanska škoda za vsako posameznico in vsakega posameznika in za deželo kot tako. Potrebno je nadaljevati z dvojezičnim šolstvom do konca šolanja, ker se šele tako utrdi in dejansko usposobi pridobljeno jezikovno znanje.
  • Kmetijske šole, 9. letnik: šolstva obveznost ni končana z zaključkom sekundarne stopnje. Za deveto šolsko stopnjo, za kmetijske šole in tudi za poklicne šole pa ni predvidena nobena ponudba pouka v slovenščini. Potrebno je urediti možnost slovenskega pouka na vseh šolskih stopnjah do konca šolske obveznosti.
  • Univerza: na Koroškem mora ostati trajno zagotovljena možnost študija slavistike, kot pogoj za izobraževanje potrebnega kadra za dvojezični pouk in za znanstveno ukvarjanje s slovenščino.
  • Kvalifikacije: na področju elementarne pedagogike in pedagogike prostega časa je potrebno ustvariti priznan kurikulum izobraževanja na mednarodno primerljivi stopnji. Pri zaposlitvah mora biti ustrezno znanje pogoj za nastavitev.
  • Ravnateljice in ravnatelji: zagotovljeno mora biti, da so ravnateljice in ravnatelji na dvojezičnih šolah dvojezično kvalificirani, ker brez te kvalifikacije ne morejo ustrezno opravljati svoje naloge vodenja dvojezične šole. V kolikor pride do uvedbe skupnega vodenja večjega števila šol oz. šolskih postojank, mora ta pogoj veljati za vse, ki vodijo posamezne enote.

3. Uradni jezik:

Avstrijska državna pogodba koroškim Slovenkam in koroškim Slovencem daje ustavnopravno zajamčeno pravico, da bo v sodnih in upravnih okrajih s slovenskim ali mešanim prebivalstvom poleg nemščine tudi slovenščina uradni jezik.

Ustavno sodišče je leta 2000 odločilo, da je potrebno slovenščino pripustiti kot uradni jezik tam, kjer je 10% slovenskega prebivalstva. Leto kasneje je Ustavno sodišče odločilo, da kot upravni okraji ne štejejo samo občine ali bivše občine, temveč tudi posamezne vasi. Veljavnostno območje glede dvojezičnega uradnega jezika in dvojezične topografije je po besedilu Avstrijske državne pogodbe isto.

Kar bi naj bila enotna ureditev dvojezičnega uradnega jezika na dvojezičnem ozemlju Koroške, je v resnici nepregledna razkosanost različnih ureditev. V nekaterih občinah občanke in občani smejo slovenščino uporabljati pred sodiščem, ne pa pred občinskim uradom, n.pr. Galicija – in obratno, v nekaterih občinah imajo občanke in občani dvojezični občinski urad, dvojezične napise, pred sodiščem pa zanje slovenščina ne velja – n.pr. Bilčovs. So občine, ki nimajo niti dvojezične šole, kaj šele dvojezičnih napisov, pred Okrajnim glavarstvom pa smejo uporabljati slovenščino – n.pr. Štalenska gora – in občine, kjer imajo nekateri kraji dvojezične napise in velja dvojezično šolstvo, slovenskega uradnega jezika pred Okrajnim glavarstvom pa ni – n.pr. bivša občina Brdo v občini Šmohor-Preseško jezero. Pred Okrajnim glavarstvom v Velikovcu se sme uporabljati slovenščino, pri Zavodu za zaposlovanje, pri bolniški blagajni ali pri Kmetijski zbornici v istem mestu pa ne. Društvo, ki ima svoj sedež pri Gospe sveti (Maria Saal) ali celo v Perji vasi (Ferndorf) lahko pri društveni oblasti svoja pravila vloži v slovenščini – osrednje organizacije koroških Slovenk in koroških Slovencev s sedežem v Celovcu tega ne morejo. Ob upoštevanju možnosti izobraževanja in dvojezične topografije imamo nič manj kot 24 različnih kategorij koroških Slovenk in koroških Slovencev, kar se tiče njihovih pravic.

Zakonodajalec je leta 2011  zmedo povečal še s tem, da je uvedel dodatno kategorijo občin, kjer smejo uporabljati slovenščino pred občinskim uradom samo prebivalke in prebivalci določenih vasi, drugi pa ne. S tem je zakonodajalec prizadetim občankam in občanom v občinah Dobrla vas in Škocjan vzel pravice, ki so jih že imeli in ki sta jih pred tem tudi že potrdila tako Ustavno, kot tudi Upravno sodišče.

V praksi so precejšnje težave uporabljati slovenščino kot uradni jezik tudi tam, kjer je to dovoljeno – ker manjka uradnic in uradnikov, ki bi znali slovensko, ker ni na razpolago ustreznih dvojezičnih obrazcev ali se jih uradi ne poslužujejo, ker možnost uporabljanja slovenščine ni enakopravno na voljo vsem, temveč jo je treba vsakič posebej predlagati. Nepregledno in v veliki meri diskriminatorno ureditev je treba v celoti obnoviti.

  • Teritorialno veljavnostno območje: kot prvi korak je treba takoj odstraniti diskriminacijo posameznih občank in občanov v občinah Dobrla vas in Škocjan ter predvideti slovenščino kot uradni jezik tudi v občini Galicija, kjer je slovenščina že sedaj priznana kot sodni jezik, ne pa kot uradni jezik pred občino.

V drugem koraku se naj slovenščina dopusti kot uradni jezik tudi v vseh tistih občinah, ki so pri zadnjem ljudskem štetju, ko se je spraševalo po jeziku, leta 2001, imele višji delež, kot tista občina z najnižjim deležem slovenskega prebivalstva, kjer je slovenščina pripuščena kot uradni jezik (to je bila občina Žrelec s 4,2% slovenskega prebivalstva). Če se slovenščina dopusti kot uradni jezik v občinah, ki so imele pri ljudskem štetju leta 2001 nad 5% slovenskega prebivalstva, bi bilo potrebno dodatno to možnost dati tudi v občinah Hodiše, Kotmara vas, Škofiče, Bistrica na Zilji, Bekštanj, Straja vas in Djekše. 5% je mednarodno primerljiv prag dobre prakse. Za ostale dele dvojezičnega ozemlja se naj vsaj uvede možnost pismenega uradovanja v slovenščini, saj je možno vloge tudi zbirati in obravnavati centralno, kot občine tudi sicer preko občinskih meja sodelujejo na mnogih področjih in vzdržujejo skupne enote.

– Stvarno veljavnostno območje: ni nobenega razloga, zakaj bi slovenščina naj bila uradni jezik samo pred upravnimi organi zveze in dežele, ne pa tudi v stanovskih zastopstvih in pri samoupravnih organih na socialnem področju.

– Sodni jezik: slovenščina je še vedno pripuščena kot sodni jezik samo pred Okrajnimi sodišči v Pliberku, Železni Kapli in Borovljah. To možnost je treba razširiti na Okrajna sodišča v Velikovcu, Celovcu in Beljaku, ker sicer velik del slovenske manjšine nima dostopa do sodišč v lastnem jeziku. Pred Deželnim sodiščem v Celovcu je potrebno zagotoviti možnost uporabljanja slovenščine za vse.

– Obrazci in javna komunikacija: obrazci naj bojo enakovredno na voljo v obeh jezikih, predvsem tudi na spletu. Javna komunikacija se naj enakovredno izvaja v obeh jezikih. Glede tega je širom Evrope vrsta primerov dobre prakse.

– Izkaznice in stanovski dokumenti: na željo je treba ustvariti možnost izstavitev izkaznic z vpisi v obeh jezikih in dvojezično izdajanje stanovskih dokumentov – tudi glede tega so v naši soseščini primeri dobre prakse.

– Napisi: pri uradih, ki so dvojezični, naj bo to razvidno tudi navzven – kot n.pr. že sedaj pri Okrajnih sodiščih. Ta vzor naj prevzamejo tudi upravni uradi.

– Kadrovanje: praksa kaže, da slovenščina kot uradni jezik najbolje funkcionira tam, kjer je na razpolago osebje, ki obvlada slovenščino. Postopoma je treba zagotoviti, da je pri vseh uradih, ki pridejo za to v upoštev, na razpolago tudi osebje z znanjem slovenščine – nakar je potrebno ustrezno opozoriti. Na področju sodstva je potrebno zagotoviti potrebno število sodnic in sodnikov in drugih sodnih sodelavcev z znanjem slovenščine.

– Ureditev za glavno mesto Celovec: potrebno je upoštevati, da je Celovec tudi za koroške Slovenke in koroške Slovence glavno mesto dežele, tako da imajo vse centralne ustanove slovenske manjšine na Koroškem svoj sedež v Celovcu. To dejstvo se naj upošteva vsaj na področju društvene policije z dopustitvijo slovenskega uradnega jezika v društvenih zadevah.

4. Topografija:

Po pravosodju Ustavnega sodišča bi morali imeti dvojezične napise vsi kraji, ki so v povprečju zadnjih dveh ljudskih štetij imeli 10% slovenskega prebivalstva. Zakonodajalec je v ustavnem rangu sprejel ureditev, ki je poleg obstoječih predvidela dvojezične napise za dodatnih 71 krajev, skupaj 163 krajev. 4 dodatnih so jih prostovoljno postavili v občini Pliberk. Kriterijem Ustavnega sodišča pa odgovarja še več kot 100 nadaljnjih krajev. Tudi v tej točki je zakonodajalec leta 2011 koroškim Slovencem vzel pravice, ki so jih že imeli. Poleg tega ureditev nikakor ne ustreza mednarodnim standardom, ker upošteva izključno krajevna imena in to tudi izključno v prizadetih krajih samih, ne pa ostalih topografskih označb in tudi ne cestnih imen. Ureditev je tudi zgodovinsko krivična, ker v škodo manjšine upošteva asimilacijo, ki se je zgodila v letih neuresničevanja tega določila člena 7 Državne pogodbe. Današnja ureditev nima nikakršne sistematike in je nikomur ni mogoče stvarno razložiti.

Zahtevamo sledeče točke:

– Takojšnji minimalni popravki: določeni kraji so že bili našteti v zveznih zakonskih listih kot kraji za dvojezične napise, vendar jih danes nimajo. Prvič se je to zgodilo leta 1972 v zakonu o dvojezičnih krajevnih tablah – te table so padle v Ortstafelšturmu. Drugi poskus ureditve je bil leta 2007, pri čemer je ta ureditev bila sicer po številu slabša od ureditve iz leta 2011, kljub temu pa je predvidevala dvojezične napise za nekatere kraje, ki sedaj niso več upoštevani – n.pr. Sele v občini Žitara vas ali Šmarkež v občini Dobrla vas. Tudi tukaj velja, da ne more biti tako, da se koroškim Slovenkam in koroškim Slovencem jemlje pravice, ki so jih že čisto konkretno imeli, celo z objavo v Zveznem zakonskem listu. Kot prvi korak, da se popravi zgodovinska krivica Ortstafelšturma, se naj postavijo dvojezični krajevni napisi v vseh tistih krajih, ki so že bili enkrat navedeni za dvojezične krajevne napise v avstrijskem zveznem zakonskem listu, ali o katerih je, kot v primeru Škocjan, že odločilo Ustavno sodišče.

– Sistematizacija: v drugem koraku se naj omogoči sistematizacija, po kriterijih, ki ustrezajo pravosodju Ustavnega sodišča. V krajih, ki odgovarjajo kriterijem Ustavnega sodišča, naj zadostuje pismena zahteva 10% prebivalstva, da je potrebno postaviti dvojezično krajevno tablo.

– Odprtostna klavzula: v vseh drugih krajih dvojezičnega ozemlja se naj uvede dejanska odprtostna klavzula. Če 1/4 prebivalstva to zahteva, se naj postavi dvojezična krajevna tabla. Takšno ureditev je potrebno uvesti že zaradi tega, da se odpre možnost popraviti neupoštevanje te dolžnosti Republike Avstrije od leta 1955 naprej.

– V katastrskih občinah z najmanj enim krajem z dvojezičnim krajevnim napisom naj bojo dvojezične tudi ostale topografske označbe, kot imena gora, jezer, rek in potokov itd. Skladno z mednarodno prakso se naj prične uvajati tudi dvojezična cestna imena.

  • Dvojezična krajevna imena je treba upoštevati tudi v zemljiški knjigi, pri vodenju registra bivališč, pri naslavljanju uradnih pisanj, ter na uradnih zemljevidih.

5. Kulturna enakopravnost:

V ustavnem rangu je tudi 4. odstavek člena 7, ki predvideva enakopravno udeležbo koroških Slovenk in koroških Slovencev pri vseh kulturnih ustanovah. Prvi odstavek člena 7 pa govori o pravici do medijev v lastnem jeziku. Že državna pogodba iz St. Germaina predvideva, da imajo koroške Slovenke in koroški Slovenci pravico do sorazmernega deleža iz vseh javnih proračunov mdr. za kulturne namene.

Dejansko podpora koroškim Slovenkam in koroškim Slovencem iz sredstev sosveta pri Uradu zveznega kanclerja že od leta 1995 ni bila povišana, kar je dejansko nominalno znižanje za več kot 1/3, dejansko ob upoštevanju višanja gospodarske moči in državnega proračuna pa znižanje za daleč več kot polovico. Medtem ko si politika privošči redno in avtomatizirano povišanje sredstev za politične stranke in imajo stranke poleg tega tudi izdatne možnosti za dodatno financiranje iz privatnih virov, ki jih manjšina nima, je šibkost koroških Slovenk in koroških Slovencev pogojena tudi s tem, da jim država ne nudi tistih sredstev, ki jih potrebujejo za vzdrževanje osnovne organiziranosti.

Vrhu tega so slovenska društva in druge strukture celo za ta minimalna sredstva izpostavljena že kar šikanoznemu načinu dodeljevanja in kontroliranja s strani Urada zveznega kanclerja.

Edini slovenski tednik Novice (poleg cerkvenega lista Nedelja) redno stoji pred ukinitvijo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, ker zvezna vlada ni pripravljena uresničiti že desetletja stare obljube za spremembo Zakona o pospeševanju tiska tako, da bi lahko tudi manjšinski mediji dobili pospeševanje. Medtem ko so pospeševanja deležni veliki in profitabilni časopisi z visokimi nakladami, manjšinski mediji, ki bi nujno potrebovali pospeševanje tiska, iz tega naslova ne dobivajo nič.

Uspešna Glasbena šola je bila prisiljena v restrukturiranje in izgubo samostojnosti, ker je ni bilo več možno financirati. Čeprav je sedaj obstoj Slovenske glasbene šole pod streho dežele zagotovljen, je s tem korakom bila povezana izguba polovice šolark ter šolarjev in tudi dodatna povišanja sredstev odslej te izgube še niso mogle nadoknaditi.

Če naj bo ob 100 letnici veljavnosti Državne pogodbe iz St. Germaina govora o njeni uresničitvi, je potrebno:

– takojna bistvena (najmanj) podvojitev sredstev za pospeševanje manjšine in nato redna valorizacija teh sredstev

– uvedba rednega in trajnega pospeševanja manjšinskega tiska v višini, ki omogoča namestitev ustreznega števila urednic in urednikov s plačo po kolektivni pogodbi

– uvedba dodatne postavke v zakonu o pospeševanju tiska ali v posebnem zakonu, ki omogoča razpise za ustanavljanje in delovanje dodatne medijske oskrbe v jezikih narodnih skupin

– avtonomna uprava in dodelitev sredstev za pospeševanje manjšine znotraj le-te, pod kontrolo računskega sodišča.

6. Organiziranost:

Prvi odstavek člena 7 določa, da imajo koroške Slovenke in koroški Slovenci pravico do lastnih organizacij. Priznavamo se k politični pluralnosti znotraj manjšine. Vendar pravica do lastnih organizacij ne pomeni, da bi glede organiziranosti koroških Slovenk in koroških Slovencev naj zadostovalo zgolj društveno pravo, ki stoji na razpolago vsaki in vsakemu. Še manj temu zadostuje nek sosvet, ki ga po zelo ohlapnih kriterijih imenuje vlada. Tudi na področju organiziranosti narodnih manjšin so širom Evrope številni primeri dobre prakse, ki sežejo od javnopravnih zastopstev do manjšinskih mandatov pod olajšanimi pogoji, od  ombudsmank in ombudsmanov iz vrst narodne skupine, ki so poverjeni za varovanje manjšinskih pravic, do zakonsko priznanih interesnih zastopstev, ki se volijo podobno, kot v Avstriji zastopstva judovske in muslimanske skupnosti. Tukaj ni mesto se opredeliti za enega od teh mnogih možnih načinov efektivne organiziranosti manjšine, potrebno pa je, da država manjšini daje na razpolago ustrezno in učinkovito možnost zastopanja svojih interesov – in ne tako kot v Avstriji doslej samo možnosti po društvenem pravu, ki omogoča državi izigravanje enega proti drugemu in ki namesto čim večje samoodgovornosti in avtonomije v danih okvirih vodijo v podržavljenje manjšinske politike.

7. Izzivi:

V stoletju od ustanovitve Republike Avstrije in koroškega plebiscita smo koroške Slovenke in koroški Slovenci bili dobesedno zdesetkani. V dolinah, ki so bile takrat izključno ali vsaj pretežno slovenske, smo danes le še majhna manjšina. Večino stavijo koroške Slovenke in koroški Slovenci le še v peščici majhnih vasi, iz mnogih krajev pa so popolnoma izginili. To je v veliki meri posledica manjšinske politike tega zadnjega stoletja.

Dosledno uresničevanje in spoštovanje manjšinskih pravic je pogoj, da se ta razvoj v smer izginotenja slovenske manjšine na Koroškem ustavi. Šele potem bo tudi manjšina imela možnost se staviti novim izzivom, kot so digitalizacija, urbanizacija in globalizacija. šele potem bo manjšina tudi v stanu, če bo potrebno, ustrezno odgovoriti na nove pojave nacionalizma in desnega populizma pri nas in v Evropi.

Osnovni pogoj za to pa je, da smo si sami na jasnem, kaj hočemo. Slovenski konzens za ustavne pravice naj bo izraz in podlaga tega skupnega hotenja.